Ekonomska celota in prepovedani omejevalni sporazumi

Ekonomska celota in prepovedani omejevalni sporazumi

09.01.2017

1. Uvod

V skladu z določbo 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) so prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij (v nadaljnjem besedilu: sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. Zlasti je s to določbo prepovedano:

  • neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje;
  • omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični napredek ali naložbe;
  • določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za primerljive posle, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj;
  • za sklenitev pogodbe zahtevati, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom te pogodbe;
  • razdeliti trg ali vire nabave med udeleženci.

Upravno sodišče RS se je v sodbi opr. št. I U 306/2015 z dne 05.01.2016 ukvarjalo z vprašanjem obstoja ekonomske celote med matično in hčerinsko družbo v kateri ima matična družba 50% kapitalski delež, saj obstoj ekonomske celote izključuje protipravnost omejevalnih sporazumov.

2. Obstoj ekonomske celote izključuje protipravnost omejevalnih sporazumov

Kot obrazloži Upravno sodišče so podjetja, ki pripadajo isti skupini podjetij in imajo status družbe matere in družbe hčere sicer pravno samostojna, niso pa tudi ekonomsko samostojna. To pomeni, da podrejena družba ni avtonomna pri določanju svojih ravnanj na trgu, ampak mora slediti navodilom družbe matere. Ker podrejene družbe nimajo avtonomne volje, se skupaj z družbo materjo štejejo kot en subjekt. Posledica tega je, da sporazum med njimi (četudi bi omejeval konkurenco) ne izpolnjuje vseh elementov oz. predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za obstoj kršitve in so določene 6. členu ZPOmK-1.[1] Po prepričanju sodišča namreč sploh ne gre za sporazum, ki bi bil sklenjen med dvema podjetjema. S sporazumi lahko konkurenco omejujejo zgolj podjetja, ki so pravno in ekonomsko samostojna.

Tudi iz evropske sodne prakse v zvezi s 101. členom PDEU[2] izhaja, da člen 101. PDEU ni uporabljiv za sporazume med dvema ali več pravnima osebama, ki tvorijo ekonomsko celoto, ki skupaj obsegajo eno podjetje. Sporazumi med takšnimi družbami tako ne pomenijo prepovedanih sporazumov, razen če je hčerinskim oz. odvisnim družbam, kljub njihovi medsebojni kapitalski povezanosti, omogočana dejanska avtonomija pri poslovnih odločitvah na trgu.

3. Višina kapitalskega deleža ni edini kriterij za presojo obstoja ekonomske celote

Upravno sodišče je ugotovilo, da je upravni organ (Javna agencija RS za varstvo konkurence) pri presoji obstoja ekonomske celote družb A. in B. izhajal iz napačnega materialno-pravnega izhodišča, da ekonomska celota med matično družbo in hčerinsko družbo obstaja le, če matična družba samostojno (izključno) izvaja odločilni vpliv, kar je utemeljeval zgolj z lastniškim razmerjem. Upravni organ je namreč izhajal iz predpostavke, da podjetje A. v nobenem primeru ne more tvoriti ekonomske celote s podjetjem B., iz razloga, ker lastniško ne obvladuje B., saj je le 50 % lastnik B. (preostalih 50 % je v lasti C., ki s strankama postopka ni povezan).

Upravno sodišče je pojasnilo, da v primeru, da ima matična družba v lasti 100 % kapitala svoje hčerinske družbe, v evropskem pravu velja domneva, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe. Ta domneva je izpodbojna in lahko stranke predložijo dokaze o samostojnosti hčerinske družbe.

Pri drugačnem razmerju lastništva v hčerinski družbi pa ni domneve, da gre za ekonomsko celoto. Zato mora organ, ugotoviti ali so stranke v razmerjih matična/hčerinska družba, neodvisne pri svojih odločitvah oz. ali je ena sposobna izvajati odločujoč vpliv na drugo tako, da ta nima dejanske avtonomije pri svojem ravnanju na trgu. Sodišče EU je v zadevi C-172/12 (paragraf 44.) obrazložilo, da za ugotovitev odločujočega vpliva ne zadostuje zgolj dejstvo, da je matična družba v poziciji, da ga izvaja, temveč je potrebno preveriti, ali je do vplivanja na hčerinsko družbo dejansko prišlo. Stališče upravnega organa, ki je samo na podlagi argumenta lastništva (le 50%), aritmetično štel, da vpliv A. ne more biti odločujoč, je zato Upravno sodišče označilo kot zmotnega.

Upravno sodišče je obrazložilo, da iz pregleda sodne prakse izhaja, da sta Sodišče EU in Splošno sodišče vprašanje odločujočega vpliva presojala tudi ob obstoju različnih lastniških deležev (v zadevi T 132/07, je bilo lastništvo mater razdeljeno na deleže 50 % : 30% : 20%; v zadevi T 314/01 50% : 50 %; v zadevi C 172/12 in C 179/12 50% : 50 %; v zadevi C 628/10 in C 14/11 2/3 : 1/3). V zadevi T 132/07 je v pojasnjeno (paragraf 183), da lahko tudi manjšinski delež matične družbe omogoči dejansko izvajanje odločilnega vpliva na ravnanje njene odvisne družbe na trgu, če ima večja pooblastila, kot se običajno dodelijo manjšinskim delničarjem. V zadevi C 628/10-P in C 14/11-P (paragraf 101) pa je podano stališče, da lahko odločilen vpliv izvršuje tudi matična družba, ki obvladuje hčerinsko družbo skupaj z drugo matično družbo. Iz citirane sodne prakse torej jasno izhaja, da se presoja dejansko izvajanje odločujočega vpliva in lastništvo (predvsem ne njegova višina) ni edini dejavnik, ki se ga upošteva pri presoji odločujočega vpliva.

Vrhovno sodišče RS je v sodbah G 32/2012 z dne 14.01.2014 ter X Ips 113/2010 z dne 11. 10. 2011 že obrazložilo, da je za presojo o tem, ali povezani družbi tvorita ekonomsko celoto odločilno, ali hčerinska družba dejansko lahko svobodno odloča o svojem ravnanju na trgu. Pri tej presoji je treba upoštevati vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na poslovne, organizacijske in pravne povezave med družbami. Ker so te okoliščine od primera do primera različne, ni mogoče oblikovati izčrpnega seznama teh okoliščin. Prav tako ni mogoče abstraktno določiti zahtevane stopnje intenzivnosti posamezne od relevantnih okoliščin. V primeru, ko imata družbi materi po 50 % delež v hčerinski družbi, in ko izvajata skupni nadzor nad hčerinsko družbo, je za presojo lahko pomembna predvsem okoliščina, kot je vpletenost družbe matere v upravljanje hčerinske družbe. Obstoj ekonomske celote pa lahko dodatno utemeljuje tudi identičnost sedeža družbe matere in hčerinske družbe.

Upravno sodišče je zaključilo, da iz evropske sodne prakse izhaja, da je na obstoj ekonomske celote mogoče sklepati tudi iz skupka ujemajočih se dejstev, čeprav nobeno od teh dejstev, obravnavano ločeno, ne zadostuje, da bi se dokazala taka enota (glej 65. točko sodbe C-407/08). Dokazna ocena mora biti namreč opravljena s presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Le taka presoja pa bo v nadaljevanju lahko dala pravilen odgovor na vprašanje, ali stranki postopka tvorita ekonomsko celoto.

4. Sklep

Iz navedene obrazložitve sodišča je tako jasno razvidno, da višina kapitalskega deleža v hčerinski družbi ni odločilen oz. edini kriterij za presojo obstoja ekonomske celote, ki izključuje obstoj prepovedanih omejevalnih sporazumov. V skladu s tem je treba preveriti dejansko izvajanje odločujočega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo saj za ugotovitev obstoja ekonomske celote ne zadostuje zgolj hipotetična možnost vplivanja na odvisno družbo, ki je utemeljena le na kapitalski povezanosti.

[1] Sodišče s v tem delu sklicuje na navedbe dr. Repas M.; konkurenčno pravo v teoriji in praksi, Uradni list RS, Ljubljana 2010, str. 143.

[2] Pogodba o delovanju Evropske unije.

 
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.