Pri sklepanju poslov se med strankami, ki so v procesu pogajanj in usklajevanj glede vseh sestavin posla, v praksi vedno pogosteje uporablja pismo o nameri (t.i. letter of intent). Velikokrat se nato v kasnejših fazah sklenitve posla, predvsem v primeru, ko ena izmed strank ni pripravljena skleniti pogodbe, pojavlja vprašanje, kakšna je sploh pravna narava pisma o nameri in kako močno zavezuje stranki, ki takšno pismo o nameri podpišeta.

Pismo o nameri je institut, ki ga slovenski Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: »OZ«) ne pozna. Institut je namreč oblikovala poslovna praksa v zvezi s fazo sklepanja pogodb, predvsem za tiste primere, ko so pogajanja dolgotrajna in ko gre za zahtevnejše posle.[1]

Pismo o nameri je pisna izjava ene ali obeh strank, podana med pogajanji ali ob koncu pogajanj. Čeprav je namen pisma o nameri, da bi stranki z njim opredelili in pojasnili, v kateri fazi sklepanja pogodb sta in kakšne so zato njune medsebojne pravice in obveznosti, so pogosto spori ali sta se stranki o tem res dogovorili, v kakšne pravice in obveznosti sta privolili. Za vsa pisma o nameri ni mogoče določiti iste pravne narave, saj je za to potrebna analiza konkretnega primera, na podlagi katere je mogoče ugotoviti pravno naravo oziroma pravne posledice določenega pisma o nameri. Posamezno pismo o nameri ima lahko tako pravno naravo ponudbe ali celo izraža soglasje volj in zato pomeni sklenjeno pogodbo.[2]

Glede na to, da institut pisma o nameri pri nas ni izrecno urejen, je potrebno pri presoji pravne narave dokumenta oziroma pri ugotavljanju, kako močno zavezo je stranka dala nasprotni stranki s podpisom pisma o nameri, upoštevati samo vsebino konkretnega dokumenta. V pravu namreč velja pravilo, da se listine presoja po njihovi vsebini, ne glede na njihov naslov.[3]

Torej lahko podpisan dokument, ki ga stranke naslovijo kot pismo o nameri, po vsebini predstavlja več različnih listin – lahko dejansko gre za pismo o nameri, s katerim se stranki ne zavezujeta in zgolj okvirno opredelita kakšni so njuni nameni in cilji glede morebitne sklenitve posla ter kako bo postopek sklenitve posla potekal v nadaljevanju, lahko pa dokument po svoji vsebini predstavlja predpogodbo oziroma že pomeni sklenjeno pogodbo, saj so dogovorjene vse potrebne sestavine.

Predpogodba

Kdaj dokument, ki je sicer naslovljen kot pismo o nameri, dejansko predstavlja predpogodbo?

OZ predpogodbo v 33. členu definira kot pogodbo, s katero se stranki zavežeta, da bosta sklenili glavno pogodbo – predmet predpogodbe je sklenitev glavne pogodbe. Nemški civilni zakonik (Bürgerliches Gesetzbuch – v nadaljevanju tudi: »BGB«) predpogodbe izrecno ne omenja, vendar jo praksa in sodna praksa priznavata.[4]

Za sklenitev veljavne predpogodbe morajo biti izpolnjene splošne predpostavke za veljavno sklenitev pogodbe (pravna in poslovna sposobnost, sposobnost razsojanja, svobodno oblikovana prava volja, soglasje volj, določitev izpolnitvenih ravnanj strank, dopustna pravna podlaga), 33. člen OZ pa določa še dva posebna pogoja:

• predpogodba mora biti sklenjena v obliki, ki se zahteva za sklenitev glavne pogodbe,
• da predpogodba zavezuje stranki, mora vsebovati bistvene sestavine glavne pogodbe - to pomeni, da mora biti izpolnitveno ravnanje določeno že v predpogodbi, sicer bi bila pogodbena obveznost nedoločena in zato prisilna izvršitev nemogoča.[5]

Stranka, ki je zainteresirana za sklenitev pogodbe, vendar nasprotna stranka tega ni pripravljena storiti, lahko od sodišča zahteva, da drugi stranki naloži sklenitev v roku, ki ji ga določi. Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena.

Vendar pa predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne.

Ureditev v nemškem pravu

Nemška poslovna praksa uporablja institut pisma o nameri kot del preliminarnih pogajanj glede sklenitve pogodbe. Po nemškem pravu pismo o nameri v principu predstavlja zgolj izjavo o nameri in ne zavezuje stranke k sklenitvi končne oziroma glavne pogodbe. Vendar gre pri tem poudariti, da se lahko pogajalski strani zaneseta na veliko stopnjo verjetnosti sklenitve končne pogodbe, v kolikor iz samega zapisa pisma o nameri izhaja, da se sklenitev končne pogodbe predvideva oziroma pričakuje.[6]

Ko so med strankami dogovorjeni oziroma usklajeni temeljni pogoji in sestavine glavne pogodbe, se lahko sklene predpogodba, čeprav je določene podrobnosti glede same pogodbe še potrebno nadalje uskladiti. Takšna predpogodba bo zavezala stranki k pristopu oziroma sklenitvi glavne pogodbe o prodaji in nakupu.[7]

Zaključek

Ob pristopu k postopku pogajanj glede morebitne sklenitve posla in podpisu pisem o nameri je tako potrebna izjemna pozornost glede same vsebine oziroma pravne narave takšnega dokumenta, in sicer v izogib situacijam, ko se stranka s podpisom pisma o nameri dejansko zaveže skleniti glavno pogodbo, čeprav v tej fazi pogajanj tega sploh ni želela.

[1] VSL sodba in sklep I Cpg 316/2004

[2] Dr. Vesna Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 128

[3] VSL sodba I Cp 1075/2013

[4] N. Plavšak, ... et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 265.

[5] I Cp 136/2015

[6] Dr. Bernd Tremml, ...et al., Key Aspects of German Business Law: A Practical Manual, Springer 2002, str. 34

[7] Ibidem, str. 36